JANEZ MEDJA
Janez Medja je borilne veščine vpeljal v življenje. Delo z mladimi pa mu pomeni navdih in veselje. Je priznan trener, sodnik in mojster borilnih veščin. Je inštruktor za samobrambo o znanju pa pričajo rezultati skozi njegovo življensko pot.
Začetki treniranja segajo v leto 1983/84. Karate je bil takrat veščina, ki so jo lahko trenirali samo starejši oz »višji razredi«. Treninge je vodil mojster Slavko Zorko. Tekmovalna pot se je prepletala v smeri tradicionalnega karateja. Takratnem času je največ znanja pridobil od m. Toneta Ančnika in Bojana Marinčka. Kasneje so se prepletale poti z mojstri kot so Ciril Klanšek, Koderma, Mauhler,
Že kmalu je njegov trener opazil, da ima smisel za delo z mladimi.
Samostojna pot. V letu 1994 je osnoval Šolo tradicionalnega karateja Lotos.Razširil jo je po celem Posočju. Glavni moto je bil omogočiti slehernemu otroku oz mlademu, da trenira karate. V letu 1996 je organiziral seminar z mojstrom Ančnikom. Organizirana je bila prva poletna šola karateja Seča 1996. 1997 je odšel na služenje vojaškega roka. Treninge je tedaj vodil m. Djanič Josip. Po povratku so se strnile moči in v Tolminu je nastal Karate klub Tolmin predsednik je bil g. Furlan Matjaž. Najboljši učenci so bili: Gašper Ščančar, Andrej Klavžar, Katja Šorli, Jernej Čufer, Gorazd Perdih, Miha Vencelj Naja in Martin Furlan in še veliko ne naštetih. Vsi zgoraj našteti so se borili kot kadeti proti hrvaški reprezentanci. Uprava kluba je bila Markič Izidor, Rosana Ščančar in predsednik Furlan Matjaž. Delovali smo v Tolminu, Mostu na soči, Kobaridu, Žagi in Bovcu.
Leta 2000 je bilo prvo tekmovanje za Pokal Tolmina, kjer je sodelovalo 225 tekmovalcev.
Klub v Tolminu in učence je kalil 12 let z vsakodnvno vožnjo na relaciji. Jesenice – Bovec- Kobarid – Tolmin in preko soriške planine domov.
V Shotokan Karate klub Bohinj se je vrnil leta 2008. Takrat Predsednik in gl. trener Davorin Zalokar je širil Makotokai karate. Do takrat prijatelj mu je postal učitelj. Prične z treningi fulkontakt karateja imenovanem Makotokai oz Kyokushin. V klubu je deloval kot trener mlajših skupin. Tekmovalno skupino je prevzel v letu 2009. Tekmovalna skupina v sestavi, Simon Klemenčič, Jaka Taler, Maja Stare, Jernej Taler, Maja Taler, Aljaž Iskra Lapornik, Peter Ogrin je dosegla odlične rezultate. Ta skupina je prejela priznanje občinski znak Občine Bohinj.
Letu 2011 je kot predsednik org. odbora uspešno izpeljal tekmovanje za Pokal Bohinja 2011 katero je bilo rekordno v številu tekmovalcev. V letu 2011 postane glavni trener. Osnuje ekipo imenovano K-1. In se usmeri v učinkovite metode samoobrambe.
Zaradi ne sprejetega strokovnega programa in razvoja – napredka pri organizaciji tekme za pokal Bohinja kakor strokovnega programa za leto 2012 iz strani uprave kluba, se maja 2012 umakne iz strokovnega odbora.
Svoje načrte usmeri v ustanovitv BORILNE AKADEMIJE BOHINJ in ŠOLE KARATEJA SONCE.
Mojstri, ki so zaznamovali strokovno pot Janeza Medja:
Paolo Bolafijo, Davorin Zalokar, Slavko Zorko, Primož Videnič, Tone Ančnik, Hiroshi Shirai, Yutaka Koike, Mikele Bofeli, Mirsad Kovačevič, Janko Arh, Edin Alijagič, Denis Chorchyp, Ašanin, Huskič, itd
Zahvala velja poleg zgoraj omenjenim tudi:
Primorska: g. Loncnar Brankotu (Ravnatelj) g. Matjaž Furlanu (predsednik kluba) go. Rosana Ščančar (UO kluba) Gorenjska: go. Tanja Zalokar, go. Asta Stare, Jure Sodja,
– 1990 vaditelj karateja– 1992 inštruktor karateja– 1995 izpit 1. dan, shotokan– 1998 izpit za 2. dan shotokan– 2004 izpit KZS za sodnika– 2008 izpit za 1 dan makotokai– 2009 izpit za 2 dan makotokai– 2010 izpit za 3 dan shotokan– 2011 sodnik kzsPriprave za izpit 2012 …JOŽE VRHUNC
Jože je za karate prvič slišal pri starosti okrog 15 let, davnega 1965 leta.
Informacije so bile skope in skrivnostne: kako lahko posameznik z uporabo posebnih tehnik, prijemov, udarcev premaga fizično bistveno močnejšega nasprotnika. Takrat je bilo težko priti do kakršnihkoli informacij, kar je mlajšim generacijam, rojenim v času interneta nerazumljivo. Kakorkoli, tisto malo o karateju je bilo zavito v tančico skrivnosti, skoraj magije. Pred tem klubov praktično ni bilo, vsaj Jože ni vedel zanje. Kot samouki so trenirali redki posamezniki, entuziasti, ki so poskušali posnemati karateiste iz južnih republik takratne Jugoslavije, kjer je bil karate tedaj precej bolj razvit in razširjen kot pri nas.
Leta 1969, ko ga je študijska pot zanesla v Ljubljano se je karate zlasti v prestolnici močneje razmahnil.
Istočasno kot na faks, se Jože vpiše v karate klub Emona.
Prve mesece je bil njegov trener Jože Cesar. Kot začetnik je hitro napredoval, in v klubu je bilo potrebno poiskati novega trenerja. Takashi Tokuhisa takrat 22 letni mladenič, se je ponašal s spoštovanja vrednim nazivom 3.dan. Čeprav je na začetku kazalo, da bo ostal le krajši čas, je ostal za vedno.
Jože prizna, da je imel srečo, da je lahko postal eden od učencev mojstra Takashija, ki svoje mojstrstvo že več kot 40 let predaja svojim učencem.
Njegovo znanje, katerega je prikazal z pridobljenimi pasovi so se od 8., 7., 6., 5., 4., 3. In 2. kyu zvrstili med letoma 1969 do 1973. Izpit za 1. kyu Jože položi 12.4.1974
8.7.1975 opravi izpit za republiškega karate sodnika, 6.12.1976 pa postane instruktor karateja.
Leta 1977 odide na služenje vojaškega roka, kjer svoje zanje karateja predaja tudi ostalim vojakom. Kasneje pride obdobje, ko zaradi drugih prioritet: službe, družine, gradnje hiše karate nekoliko zanemari in trenira s prekinitvami. Po letu 2000 pa se ponovno posveti karateju in kot pravi se je znoj na kimonu med treningi komaj sproti uspel posušiti.
Zrelost za mojstra dokazal 29.6. leta 2005, ko mu sensei Tokuhisa podelil naslov 1. dan.
Z veliko volje in preznojene kimone sledi izpit za 2.dan 29.6. leta 2011, 20.6.leta 2015 pa še izpit za 3. dan.
Poleg treningov se je udeležil tudi mnogo seminarjev, kjer se je poskušal čim več naučiti pri velemojstrih kot so Taiji Kasse, Tokuhisa Takashi, Mirče Opeloski, Inokoshi Jusuke, Masahiko Tanaka, Seizo Izumija, Kazuhiro Sawada, Nemoto Heisuke, Kurihara Kazuaki.
JOŽE Z MOJSTROM KURIHARA KAZUAKI IN SVOJIM SINOM.
Ambicij po doseganju višjih pasov nima več. Leta neprizanesljivo tečejo. Zadovoljen bo, če bo veščine, ki jih je pridobil uspel čim dlje obdržati in jih uspešno prenašati tudi na mlade.z